Konteksti (Tomaž Bešter),
24. oktober 2020
―
vir slike:goga.si
Za humorjem, ki ga nekatera literatura prinese, je v ozadju skoraj gotovo neka past. Smeh ni nikdar, to je vedel že slepi Jorge, nedolžna gesta. V času, ki ga živimo, nemara še toliko bolj. Skozi vse tančice, ki jih odstira pazljivo branje tekstov, ki ves čas bralca peljejo po poti od nedolžnega prvzdiga obeh kotičkov ust do nezadržnega smeha, se odkriva slast simbola, ki vzporedno z njim raste. Bodisi gre za iskanje simptomov družbenih neumnosti, ali za lastno tragedijo, ki sledi v uzrtju samega sebe v podobah, ki so se še nekaj trenutkov nazaj zdeli tako zelo daleč. In to bržkone velja za dela, ki jih piše sodobnost, ali pa dela, ki so z nami že zelo dolgo. Sto, dvesto let. Tako je potekalo tudi moje branje odličnega romana Nikolaja Gogolja, Mrtve duše. Založba Goga ga je izdala že 2018, za prevod je poskrbel Drago Bajt.
Izvrstno branje, ki ne sme prestrašiti z oznako klasičnega ruskega romana. Vsaj ne v meri, v kateri klasično vidimo kot nekaj oddaljenega, nepoznanega, nedotakljivega. Ta roman je zelo blizu, povsem v soseski. V vsakdanjem napuhu, prenarejanju, lepodušništvu, hinavščini, nemorali, goljufiji in diplomatski pokvarjenosti, servirani na vsakdanjem pladnju za zajtrk, kosilo in večerjo. Berilo, ki že v 19. stoletju neprekosljivo prikaže genezo, moč in posledice hudourniškega in stremuškega nasilja, ki ga družba kolektivno stori z lažnimi novicami. Mnogo pred hladno in nekontrolirano resničnostjo, ki jo živimo danes. Gogoljeve Mrtve duše so žive, danes nemara še bolj, kot so bile takrat, ko so nastale. Dasiravno si lahko že toliko let zastavljamo isto vprašanje, ki se poraja po branju takšne vrhunske proze: ali živimo v resničnosti, ki bi lahko ustrezno ravnala po vseh metaforah, ki jih sreča. Ali je to čas za metafore? Je sploh kdaj bil?
Vse v človeku se hitro spreminja; še ozreš se ne, pa je že zrasel v tebi strašen črv, ki je oblastno poskral vase življenjske sokove.
Mrtve duše so izšle leta 1842. Gogolj opisuje Pav
